INTERVJU S ČLANOM KOLEGIJA FTPO, izr. prof. dr. Miroslav Huskić - prodekan za znanstveno-raziskovalno delo

Da vas vsi bolje spoznamo. S čim se radi ukvarjate v prostem času?

Prostega časa je bolj malo, predvsem odkar sem zaposlen na FTPO. Sicer pa sem navdušen motorist. Vozim 600 ccm Hondo CBF, v glavnem bolj po Sloveniji. Šele lansko leto sem prvič šel v Dolomite, kar sem načrtoval že 16 let. Ko sem v Slovenj Gradcu pa se večkrat sprehodim na Rahtel. Pogled z gostinskega vrta na Slovenj Gradec in okolico je čudovit.

Druga stvar, ki mi veliko pomeni, so potovanja. Potovati sem začel že v študentskih časih, ko sem si ogledal nekaj Evrope, malo Afrike in veliko, meni najljubše, Azije. Potovanje po državah, ki imajo drugo kulturo, in drugo vero človeku da širši pogled na svet. Vidiš, da so ljudje povsod tako dobri kot slabi. Ja, parkrat so me tudi okradli na potovanju, enkrat celo na zelo lep način. Ampak, to se zgodi tudi doma. Na žalost pa je, zaradi Covida, zadnji dve leti potovanj bolj malo, so bolj kratka in v bližini.

Večina študentov FTPO vas pozna predvsem kot profesorja s področja polimernega inženirstva, funkcionalnih polimernih materialov, itd., drugače pa je vaša primarno področje ravno znanstveno-raziskovalno delo. S čim se ukvarjate v svojem raziskovalnem delu?

Že kar nekaj let se ukvarjam predvsem s pripravo in karakterizacijo polimernih nanokompozitov. Začel sem s pripravo nanokompozitov z delci gline, oziroma minerala montmorilonita (MMT). S tega področja sem objavil tudi svoja dva največkrat citirana članka. Pri pripravi teh nanokompozitov običajno uporabljamo modificiran MMT, kar je energijsko potratno in drago. Zato sem se spravil razviti sintezo v eni stopnji, kjer istočasno modificiramo MMT in sintetiziramo polimer. Seveda je ta tehnika primerna le za reakcije, ki potekajo v vodi, ali mešanici vode in alkohola. Uspešno sem pripravil nanokompozite iz PMMA, nato pa poskusil še s fenol formaldehidnimi smolami. Tudi tu sem sicer uspel, a so bile smole, oziroma nanokompoziti mehki, bolj paste. Ugotovil sem, da MMT vpliva na reakcijo med fenolom in aldehidom, tako, da nastanejo smole z veliko dimetilen etrskih (DME) vezi med benzenovimi obroči, imajo pa tudi nekaj, bolj malo, metilolnih skupin. Zato so te smole nekako vmes med novolaki in rezoli, zaradi svoje strukture pa imajo temperaturo steklastega prehoda pri sobni temperaturi ali nižje. Zato so smole viskozne tekočine, kar jim daje nekatere zanimive možnosti uporabe. Na to temo smo imeli dve diplomski nalogi, trenutno pa poteka ena magistrska. Drugi del mojega raziskovalnega dela je torej sinteza polimerov.

V zadnjem času sem delal bolj na nanokompozitih iz ogljikovih nanodelcev, ogljikovih nanocevk (CNT) in grafen oksida (GO). Na tem področju sem sodeloval s Fakulteto za strojništvo iz Ljubljane in Institutom Jožef Stefan. Tu smo z uporabo jedkanja s plazmo in elektronsko mikroskopijo (SEM) dokazali obstoj mrežaste nanostrukture CNT v polietilenu in mehanizem njenega formiranja. Isto tehniko smo uporabili tudi za določevanje strukture kompozitov z GO.

Trenutno delam na dveh projektih, in sicer Mapgears in Cosima. Pri Mapgearsu razvijamo materiale za plastične zobnike, ki morajo imeti tako dobre mehanske kot drsne lastnosti. V ta namen smo pripravili različne kompozite z bazaltnimi in steklenimi vlakni ter mineralnimi polnili ter teflonom. Pri projektu Cosima pa poskušamo povezati simulacije brizganja s stroji in orodji, s čimer bi optimizirali proces brizganja. V okviru tega smo na FTPO izvedli brizganje različnih polimerov pod različnimi pogoji ter določevali njihove lastnosti. V okviru projekta smo razvili metodo za določevanje zaostalih napetosti v materialu po brizganju.

Ste doktor kemijskih znanosti. V čem vidite največji čar znanstveno-raziskovalnega dela na tem področju?

Čar znanstveno-raziskovalnega dela (ZRD) je predvsem njegova nepredvidljivost. V veliki meri je kot loterija. Ideja, priprava projekta in samo delo je nakup srečke, rezultat pa je lahko slab, dober ali odličen. Nekoč sem delal na 3-letnem projektu, kjer sem v parih mesecih naredil to, kar se je pričakovalo, drugič sem zapravil dve leti in bil brez rezultatov. Tisto, kar je najbolj zanimivo, pa so stranpoti, na katere te zapelje samo delo. Lep primer so raziskave vpliva MMT na reakcijo fenola in formaldehida. To je bil zelo dober stranski produkt dela na nanokompozitih. ZRD pa mi omogoča tudi stalno nadgrajevanje znanja, izmenjavo idej in predvsem spoznavanje novih ljudi in krajev.

Na kateri dosežek v vašem življenju ste še posebej ponosni?

Strokovno ali osebno? Strokovno sem zelo ponosen, na svojo kariero in, da sem postal profesor. Iskreno rečeno, kot srednješolec in študent sem bil štipendist podjetja Sava iz Kranja in svojo svetlo prihodnost sem videl v črni gumi. Po dokončanem študiju sem se odločil, da vrnem štipendijo in nadaljujem šolanje, kar me je pripeljalo na FTPO. No, to se sliši zelo pogumno, ampak takrat smo imeli veliko inflacijo in vračanje 8-letne štipendije ni bil kak velik finančni zalogaj. 

Kar se tiče osebnih dosežkov, pa sta tu dva. Prvi je, da sem se pri 18 letih odločil in odselil od staršev ter se preživljal s štipendijo in delom preko študentskega servisa. Glede na potovanja, ki sem jih omenjal na začetku, je verjetno jasno, da nisem bil ravno najboljši študent. Drugi pa je, da sem uspel otrokom privzgojiti odprtost in širok pogled. Tudi njiju, tako kot mene, ne zanima ali je človek bel ali temen, kakšne vere je, s kom hodi v posteljo, ampak predvsem, kakšen človek je.

Leta 2009, ko ste bili izvoljeni v naziv docent, ste se odločili tudi za pedagoški poklic. V vaših letih poučevanja ste se najverjetneje srečali z različnimi vrstami študentov, saj je vsaka generacija razred zase. V čem se po vašem mnenju študenti danes razlikujejo od študentov v času vašega študija in pa seveda tudi sam študij?

S poučevanjem sem se srečal že na magisteriju in doktorskem študiju, ko sem delal kot asistent na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Že takrat sem opazil, da se generacije med seboj zelo razlikujejo. Če sta bila med njimi dva bolj glasna in razgrajača, je bil cel letnik bolj »živahen«. Mislim, da se to ni spremenilo, čeprav je na FTPO to, zaradi manjših skupin, malo težje ugotoviti.

Študij se je od tistih časov zelo spremenil. Mi smo si delali zapiske in se po njih učili, danes komajda opazim koga, da si kaj zapiše. Na žalost so postali izročki glavno študijsko gradivo. Zato imamo paradoks. Če želimo, da študentje čim več znajo, napišemo veliko v izročke. Zato potem včasih izgleda, kot da beremo iz prezentacije. Pri funkcionalnih polimernih sem problem rešil tako, da je na voljo moja skripta, zato izročkov ne dajem več.

Z Bolonjsko reformo smo dobili tudi obvezno prisotnost na predavanjih, čemur nisem bil nikoli naklonjen. Fakulteta je na ta način postala kot srednja šola.

Sodelovali ste pri številnih projektih. Kateri vam je najbolj ostal v spominu?

Pred leti sem sodeloval v večjem industrijskem projektu, kjer je bila moja naloga bolj »industrijsko vohunstvo«. Dobil sem kup vzorcev, ki sem jih moral kemijsko analizirati. V bistvu nič posebnega, mi je pa kolega, kakih 10 let po tem rekel: »Ali veš, da tisto tvoje poročilo v podjetju še vedno uporabljajo za analizo materialov?« Prijeten občutek, ko vidiš, da si naredil nekaj zelo koristnega.

Sodelavci vas poznamo po tem, da ste strasten motorist, popotnik, ljubitelj kave, dobre hrane in craft piva. Smo še na kaj pozabili?

Ja, še vedno mi zaigra srce, ko vidim padalca v zraku.