Intervju z novim zaposlenim sodelavcem FTPO Sebastjanom Zaverlo

Da vas vsi bolje spoznamo. Kaj vas motivira v življenju?

V življenju me motivira veliko, velikokrat - preveč stvari.  Preprosto -  v življenju me motivira življenje.

Kdaj ste se prvič srečali s Fakulteto za tehnologijo polimerov?

Bilo je pred leti, ko sem delal za podjetje Veplas iz Velenja in sem se tudi prvič srečal z raziskovalno razvojnimi razpisi. Sodeloval sem pri pripravi prijave na raziskovalno razvojni projekt. In ne zavedajoč se, začrtal smer - očitno ni bilo več poti nazaj 🙂.

Nam lahko poveste nekaj več o svoji karieri in kako so se vaše izkušnje v industriji prenesle v delo na Fakulteti za tehnologijo polimerov (FTPO)?

Kot štipendist Gorenja, je bila v začetku moja poklicna pot že "utirjena". Tako sem začel v vzdrževanju, kjer sem skrbel, da so transportni trakovi in "flow linki" neovirano in v predpisanem taktu skrbeli za prenos materije po tovarni. Za uspešno zaključenim uvajalnim obdobjem sem se gradil v koži konstrukterja v vzdrževanju in skušal olajšati delovne procese na delovnih mestih montaže. Po nekaj letih me je za kratek čas odneslo v Marketing in od tam v Produktno vodenje, kjer sem kar nekaj let skrbel, da so prodajne ekipe v podjetju lahko dosegale zmage. Preprosto. Sedaj, ko se uzrem nazaj. V tistem času, pa je to pomenilo uskladiti želje Prodaje, želje Proizvodnje s razpoložljivimi viri za razvoj in industrializacijo novih ali posodobljenih izdelkov. Dejansko je Prodaja z vizionarskim pristopom iskala prednosti v svojih izdelkih pred konkurenco in te lastnosti oz. novi izdelki morajo seveda biti cenejši, kot so konkurenčni. Na drugi strani, da. obstajale so dejansko tri "strani", pa proizvodnja (v tej branži) zahteva Fordov koncept izbire barve - zagotovimo lahko vsako barvo, dokler je ta črna. Vodenje projektov je bilo tako kar dobra šola iz tega obdobja. Prav tako sem imel možnost sodelovati s prodajnimi ekipami iz celega sveta ter začutiti, da smo si po svetu precej različni. Potrditev tega je bila tudi v sodelovanju v razvojnih projektih s predstavniki drugih velikih svetovnih podjetjih, za katere smo prilagajali ali pa na novo razvijali produkte bele tehnike.

Za spremembo sem bil nato v nadaljevanju nekaj let odgovoren za predajo "osemkolesnikov" in lokalizacijo naročniku ter izvedbo izobraževanja ter za vzpostavitev vzdrževalnega procesa. Spoznal sem, da lahko pristop  "javne uprave" do problematike na tem projektu človeka zmede, a sem se hitro "vpeljal". 

Nato sem v podjetju Veplas bil nekaj  let odgovoren za vodenje industrijskih projektov z večjimi kupci, kjer sem pilil pridobljene izkušnje dela "s tujimi ekipami ", v segmentu duroplastov s pripadajočimi tehnologijami in za nagrado nato prevzel vodenje razvoja. Naučil sem se voditi in realizirati sofinancirane razvojne projekte in se zopet večkrat pustil, sedaj malo manj, presenetiti  "pristopom" zunanjih nadzornih organov projektov in "prejemnikov poročil".

Priložnost me je nato odpeljala v "čiste prodajne vode" podjetja Arex v vlogi mednarodnega prodajnega managerja.

Iz do sedaj prehojene poti sem se naučil, da ima vsak kotiček sveta in branža svoja pravila igre, ki jih gre spoštovati in šele, ko dojameš "posledico-vzrok" jih lahko poskušaš spreminjati na bolje - je pa to tek na izjemno dolge proge.

Po duši sem strojnik - "šlosar" in to še takšen iz prejšnjega stoletja, kar pomeni, da so nas v omenjenem stoletju izurili tudi v praktično ročnih spretnostih. In to tako, za primer, da so nam v roke dali orodje, na "pank" pa manjši reduktor ter teden dni časa. V tem, razpoložljivem času je bilo potrebno "to čudno" stvar razstaviti, očistiti, narediti sestavnico vseh elementov, posneti mere le teh in nato v nadaljevanju reduktor še narisati. Nimam podatka, vendar danes verjetno nihče ne riše več »evolventnega ozobljenja« na roke. Je pa bilo doživetje. In zato mi je koncept Fakultete za tehnologijo polimerov blizu. Saj vidim, da se študentov nič "ne špara" in si morajo "umazati roke" ter nato še za seboj  tudi pomesti in pospraviti. Teorija je super, a praksa jo naredi še boljšo in bolj zanimivo. 

Pri mojih delovnih izkušnjah sem mnogokrat sodeloval z mladimi sodelavci, katerih prva zaposlitev jih je pripeljala v mojo bližino in praktične izkušnje so jim pomagale pri uveljavljanju na delovnem mestu.

Torej "praksa" šteje in hkrati pomaga "spoštovati" in razumeti bit teorije.

Kakšne so vaše glavne naloge in odgovornosti v Centru za sodelovanje z gospodarstvom na FTPO?

Kot Razvojni inženir se ne omejujem na pre-definirane aktivnosti, ekipa je super in naravnana v pravo smer - pomagamo povsod in vsakomur, ki se obrne na nas.  Cilj je imeti zadovoljnega uporabnika storitev Centra za sodelovanje z gospodarstvom. Tako interno kot eksterno.

Kako vidite vlogo pri povezovanju med akademskim svetom in industrijo ter kako lahko ta povezava koristi tako študentom kot tudi podjetjem?

Akademski svet in Industrija sta po moji oceni, pri nas, na žalost še vedno dva svetova povezana s "slovenskim avtocestnim križem" in iz tega izhajajočimi  težavami . Velika podjetja, ki se zavedajo pomena raziskav in razvoja imajo izjemno močne, tudi  "akademske", razvojne oddelke, ki namenjajo vire tudi za raziskave. In ta pristop jim praviloma priskrbi konkurenčno prednost. V okolju v katerem se nahajamo, pa mora "ekosistem" zagotoviti podporo podjetjem, ki nimajo zadovoljivih razvojnih aktivnosti. Še posebej ker slovensko gospodarstvo bazira na SME podjetjih. In tukaj je vloga FTPO-ja, in podobnih institucij,  izjemno pomemba, saj FTPO s svojimi izkušnjami, opremo in dostopom do svetovnih baz znanja lahko pomaga podjetjem brez tega potenciala premostiti težave, s katerimi se soočajo pri raziskavah in razvoju in to zavira njihovo konkurenčno prednost na trgih doma in po svetu.

Delodajalci danes pričakujejo izkušnje, saj praviloma ni časa ali pa pripravljenosti na njihovi strani za dolga uvajalna obdobja. Mladi iskalci zaposlitve - bivši študentje,  se tako soočajo z izzivom hitrega prilagajanja. To je lahko še težavnejše, če se srečajo z delovnim okoljem, ki ni razvito na nivoju, o katerem so se učili. Posledično se lahko hitro izoblikujejo neupravičeni očitki o neuspešnosti. Gre za neskončno igro vzroka in posledic. Dokler se Akademski svet in Industrija ne uskladita kaj so prioritete in kako jih naslavljati, sta na koncu oba soočena z neuspehom zaradi slabe komunikacije in življenja na ločenih bregovih brez ustreznih komunikacijskih poti. Ali bi bilo neupravičeno pričakovati, da obe entiteti skupaj "vlečeta voz" v isto smer?  Sodelovanje bo razkrilo pravo pot in medsebojno spoznavanje bo odstranilo večino komunikacijskih ovir.

Na kateri dosežek v vašem življenju ste še posebej ponosni?

... na dosežek v teku - mojo družino.

S čim se radi ukvarjate v prostem času?

Pozimi se zavlečem v telovadnico, kjer prakticiram odbojko in badminton, saj je je bera snega v sredogorju za moje turne smuči izjemno pičla. V dolgih večerih kaj "skonstruiram" in nato s tem mučim moj 3D tiskalnik. Poleti me lahko večkrat srečate na kolesu   - prisegam pa na makadamske poti ali zgolj poti in kolesa z maso do 15 kg (voznik izključen) - dokler bo šlo, nato bom tu jaz na "štrom". Rad tudi kaj skuham in zvesti štirinožni spremljevalec je takrat "moja senca".